<?xml version="1.0" encoding="utf-8"?>
<document>
<s id="1">Zaklel se je mlinar, takole je djal: »Stezo bom popravil, bom vrbe požgal, da moja se žena skuštrala ne bo i več si obleke zmečkala tako.« Mandelc.</s>
<s id="2">Predsednik je pozdravil navzoče, ugotovil sklepčnost in se zahvalil za udeležbo. »Nov zakon imamo!« je nadaljeval. »Ta zakon stopi v veljavo že petnajsti dan vinotoka.</s>
<s id="3">Ali niste videli, da je med pozdravom mene pogledal?« Ravnoisti pozdrav sta si tudi druga dva Bramana lastila zase. »Temu prepiru se izognimo !« so rekli. »Pojdimo nazaj k vojaku in njega samega vprašajmo, komu velja pozdrav!« Rečeno — storjeno!</s>
<s id="4">Vsi so gledali tja proti Podgori in Oslavju.</s>
<s id="5">Polnoči je bilo.</s>
<s id="6">Potem boš videl, in Vi tudi, kdo je Golob.« »Z Bogom,« je rekel župnik in se okrenil.</s>
<s id="7">Njena beseda je morala biti vselej in povsod zadnja.</s>
<s id="8">Ječar sluti, kaj se je zgodilo.</s>
<s id="9">Pa je prišla bela žena in je nesla otroka h krstu.</s>
<s id="10">Obtožil se je, česar je bil kriv, potém pa je ravno tako odločno, kakor že prej, zatrjeval, da je bil zaradi Grčarja po nedolžnem obsojen, ker je bil ta napadel njega, a ne on Grčarja.</s>
<s id="11">Pismonoša ima znanje s tisto žensko, in ta mu je najbrž pomagala pri tatvini, nikdar pa ne njegova žena, ki je poštena skoz in skoz.‘ Tako sem govoril, in orožniki so storili, kakor sem jim velel.</s>
<s id="12">Pustiti se jih mora, dokler hote spati.</s>
<s id="13">Takisto je vse med prijatelji dogovorjeno bilo.</s>
<s id="14">K steni je bila z debelo verigo prikovana težka pušica, da so mimogredoči ljudje metali vanjo mile darove za telesno stražo.</s>
<s id="15">Ni se hotel še udati, ampak opravičeval se je tako: »Prav za prav sem jo pretepel zato, da si zapomni, da ne pojde drugo pot več v škodo.« »E beži, beži!</s>
<s id="16">Tudi njej so morali limati ušesa kot otrokom anarhistov.</s>
<s id="17">Pri ločitvi pa jej je poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v njegovej.</s>
<s id="18">Kocmur jo je zanesel v hišo – kdo naj ohrani zdravje, ko biva s kugo pod isto streho!</s>
<s id="19">In ta Peter je postal vidni glavar Jezusove Cerkve na zemlji in stoji terdno kakor skala proti vsim napadom.</s>
<s id="20">Na Podlipnikovem dvoru, na prostornih saneh, sta pela dva škanta, se skušala klarinet in trobenta in brenčal je bas.</s>
<s id="21">Stresel je z glavo, ugriznil se v ustne in grozeče dvignil pest proti hiši. — Čudovita so pota usode, je mrmral srdito.</s>
<s id="22">Z velikim veseljem in z igrov (godbo) smo pustili našo domovino in prijatle doma.</s>
<s id="23">Bumček pa ga gleda in zabrunda: »Če bi jaz tako zlobno punčko rad imel, bi tudi kar spančkat šel.</s>
<s id="24">Mati je obdržala v bajti Gala in Gabra in življenje je spet teklo svojo pot.</s>
<s id="25">Po južini je najprej malo poležala, potem pa je šla v gostilno, kamor jo je vleklo z nepremagljivo silo.</s>
<s id="26">Metka je učila dečka tudi igrače rezljati in strigla in nalepljala je z njim pastirce za jaslice.</s>
<s id="27">O kaj ostalo je še od vsegá, od hrepenenja duše v visočine za hlebček kruha dal bi kos srca.</s>
<s id="28">Ko bi se mi bila na priliko primerila kaka nezgoda in bi prišel v stik s policijo, bi bila ta preiskala mojo sobo in našla na mizi popisano polo.</s>
<s id="29">Biriči so ga nekaj časa zasledovali.</s>
<s id="30">In kaj bi bilo potem z mojo družino? — Toda, prijatelj, pustiva taka razmotrivanja!</s>
<s id="31">Maorci se vojskujejo s sulicami in kolmí, vender imajo tudi že strelno orožje.</s>
<s id="32">Zdaj sva se tudi midva poslovila od male druščine, ki je še ostala pri ognju, in sva šla na vrh k cerkvi, da bi videla sončni vzhod.</s>
<s id="33">Marija pa je čakala, da je zadnja pokropila svojega Jerneja.</s>
<s id="34">Pojdiva!« Vstala sta molče in sta se napotila po ozki vijugasti stezi po bregu nizdol proti mestu.</s>
<s id="35">Skupni interesi, ki se v Socialistični republiki Sloveniji uresničujejo po njenih organih, so določeni s to ustavo.</s>
<s id="36">Do zadnjega nisem vedela, kaj naj storim.</s>
<s id="37">Ne dalej, oče d'Ark!</s>
<s id="38">Da se tu priležno naselim, mi je treba pa vsaj nekaj denarja, ker nimam skoro nič." „Koliko, mislite, da bi potrebovali za vse te reči?" „No, več ko 100 gld. ne bo.</s>
<s id="39">Zakaj nisi počakala mojega sklepa?</s>
<s id="40">Pripovedoval je, da je sin nekega glavarja in da je bil še jako mlad od sužnjiških lovcev vjet in potem ločen od starišev moral je iti za to roparsko druhaljo, služiti moral je na ladiji, in potem prišel je v roko nekega človeka iz roparske sužnjiške družbe, ki je napravljala lov na sužnje, bila pa je že razpuščena.</s>
<s id="41">Takšno ti skujem, da je boš vesel sam in da te ne bo nikoli klel sad, ki od tebe zori v meni –« Kadarkoli bi mu bila soproga razodela tajno pričakovanega materinstva, bi se je bil Lotar razveselil, ta hip pa ga je zbodlo v srcu in so roke negibno obvisele ob životu.</s>
<s id="42">Ti boš kriv, če se kaj zgodi.« »Preje ne grem, dokler ne poveste, kje ste zvedeli, da nas bodo drevi lovili.« »Kje neki?</s>
<s id="43">Povedal je, da je šel v petek zdoma; šel je v sosednjo župnijo v hribe iztirjavat dolgove.</s>
<s id="44">"Pa da nisi pisal!" je rekel oče, ki je prvi premagal veselje nad njegovim prihodom in ga z veščaškim pogledom motril od glave do pet in bil videti ves srečen, ker mu je uniforma dobro pristojala.</s>
<s id="45">Obrizgal je gotovo 50 stopnjic ali pa še več na veliko pohujšanje pobožnih ženic, ki so lazile memo naju navzgor proti Trsatu.</s>
<s id="46">Spomniti se nisem mogla nič boljšega, zato sem se naučila kar Hamletov monolog.</s>
<s id="47">Kozar Peter Koraček je dočakal svoje pomladi.</s>
<s id="48">Vinko je uganil njegove misli.</s>
<s id="49">Kačon je že vajen takemu ravnanju ter le stoče, ker ga bole vse kosti.</s>
<s id="50">Na Visokem je zdaj žalost doma.</s>
<s id="51">Kadar se je ukrcala v Funšalu, je obiskala jefrova Mitja svojo ljubo prijateljico mater Drijo.</s>
<s id="52">Udje so ga boleli, kakor da bi bil s križa snet, posebno pa glava, v kteri je butalo, kakor da bi imel v možganih vse polno kladvov.</s>
<s id="53">Še enkrat je slišal krik in še enkrat.</s>
<s id="54">Černo ljudstvo tiho gleda, Nigila pa zbranim reče: »Vselej turek rad se laže, Mož pravičen je Abuna, Naj ostane, da pokaže Pot v deželo nam nad zvezde,.</s>
<s id="55">Tu je začul Robert nalahno rožljanje sobnega telefonskega aparata in trenutek pozneje mu je dobro znani glas zaklical: — Halo, kdo tam? — Jaz sem, Mr.</s>
<s id="56">Dori je vse zaupala, imela jo je za prijateljico.</s>
<s id="57">Treba je nadaljevati, kakor si začel ...</s>
<s id="58">Izpod tirskega plašča mu gleda tunika s kratkimi rokavi, pod vratom je globoko vrezana in čez pas s trakom pritrjena.</s>
<s id="59">Te misli sem zapazil tudi v očeh Anke Znala je ceniti, koliko je vredno, da ve, kje je njegov grob, ker je videla vsak dan na tisoče nepoznanih.</s>
<s id="60">Zdi se ji, da stoji poleg postelje in se gleda, kako izmučena, nepokojna leži na postelji.</s>
<s id="61">Polni mesec jim došlim pokaže grozovito bojišče, katero jim pove, kaj se je zgodilo.</s>
<s id="62">In glej, njene besede so bile čisto pametne ... bile so resnične! „Nedolžna je ... oh, če bi vedeli, katera je kriva ... če bi vedeli ..." Tako govoreč se je skušala vzravnati in lahna rdečica ji je silila v obraz.</s>
<s id="63">Vsa kri ji je silila k srcu, — imela je ravno nekaj opraviti v zgornji sobi.</s>
<s id="64">Hipoma je ves živahnejši, z roko zamahne po zraku, njegove črne oči bleščé. »Včasi je bilo celó strašno.</s>
<s id="65">Pa kaj zato!</s>
<s id="66">Toda čas bo tudi nama prinesel srečo.</s>
<s id="67">Tisti trenutek je Delfina vedela, da bo morala iti naprej sama, kot mora zmeraj vsakdo sam po svoji poti.</s>
<s id="68">Pa če tudi!</s>
<s id="69">Tudi drugi niso bili posebno hvaležni.</s>
<s id="70">Hipoma se spusti na-nj iz višine roparski kragulj, kratek vrišč — in drzni ropar je očeta in reditelja drobnih ptičkov odnesel v svojih krempljih.</s>
<s id="71">Treba te bo izkaditi po tvojih debelih lažeh, hu!</s>
<s id="72">Močvirski číšljak cvete rožnika in malega srpana in raste prvotno na vlažnih tleh, zlasti ako so ilovnata.</s>
<s id="73">Janesa v' vishi shole poslali. sredi zheshke alj pemske semlje stoji; ima 46 zerkvi, med njimi nar lepshi velika zerkev svetiga Vita, v' kateri 4 sreberni angeli srebern grob sv.</s>
<s id="74">Luka Vrbec je prežedel vso ljubo zimo v svoji gorki sobi največ v družbi svojega verskega tovariša Leonharda Pavšalka.</s>
<s id="75">Splošna opomba k sostavam.</s>
<s id="76">Hotela ga je nasmejati, vedno znova in znova.</s>
<s id="77">Fant odgrne grm in zagleda v travi rokovnjača, ki mirno leži, in ga samo radovedno gleda.</s>
<s id="78">Diko je kakor nekakšen ljubezniv dobrosrčnež, ki je pripravljen z vsemi živeti v miru.</s>
<s id="79">Da moja se žena Skuštrala ne bo I več si obleke Zmečkala tako.</s>
<s id="80">Prišel sem zato v podstrešju na svet; v tistih poljesenskih dneh, ko so padale tepke na tla.</s>
<s id="81">Sam je zatrjeval, da ni kriv.</s>
<s id="82">Vile pa so ga vprašale: »Poslušaj, fant!</s>
<s id="83">Odposlanca so potem vojaki zvezali, pretepli in ga zaprli v nek svinjak.</s>
<s id="84">"Kaj pa Tomažkova Polona?"</s>
<s id="85">Ko so mu obljubili deklico, si je resnično kar prste obliznil in brez ugovora pristal na naročilo.</s>
<s id="86">Gospod Izidor Fučec se je nehote spomnil lamentacij Petra von Sratschnigga in veselilo ga je, da on in Medičar nista kakor prvaki.</s>
<s id="87">Na njegovem obrazu je bil še odsev svete luči in Jokcu se je zdelo, da je še vsa župnikova obleka polna žlahtnega vonja.</s>
<s id="88">Ko ga je osvetil, se je tudi v temi razlegel obraz v smeh.</s>
<s id="89">Ko je izpustil Kekec rog, je padla njena glava nazaj na trato.</s>
<s id="90">"Komaj čakam, da pridem domov — o kolika radost je doma! ..." je dejala Rolanda, zadeva je se v avtomobilu ob teto ...</s>
<s id="91">Torej, bedast je, kdor ne uvidi, ne razume in noče verjeti, da je nemški narod sploh najmočnejši narod.</s>
<s id="92">Bel obraz ima, popolnoma bel, dolg in ozek; oči pa ima velike in pobožne; in nikoli se ne smeje.</s>
<s id="93">Kat rečeno, zberi svoje sile na griču konjskega repa. . .</s>
<s id="94">Bog ve, če je še pokonci?</s>
<s id="95">Opazil sem te skozi okno ob telesnih ostankih umorjenca."</s>
<s id="96">Živemu človeku se vse pripeti, se mu je nasmihalo skozi glavo, preden ga je zametel spanec.</s>
<s id="97">Mama, zakaj nimamo tudi me peruti?</s>
<s id="98">Glavo je imela vročo in v život jo je zeblo.</s>