Strelnikoff so bili celjska alter rock glasbena skupina, najbolj znana po odmevnem škandalu okrog Brezjanske Marije in plošče Bitchcraft.
Strelnikov (rus. Strenikoff) bio je celjski alter rock bend, najpoznatiji po čuvenom skandalu o Devi Mariji na ploči Bitchcraft.
V zasedbi so delovali Sergej Steblovnik, Vasja Ocvirk, Franek Markošek in nekatera druga imena celjske underground scene.
Bend su činili Sergej Steblovnik, Vasja Ocvirk, Franek Markošek, kao i neka druga imena celjske andergraund scene.
Nastopili so tudi na legendarni prireditvi Novi rock 1989 .
Takođe su nastupili na poznatom događaju Novi rock 1989.
Kaj Je Zemčo?
Kaj Je Zemčo? Beyoop, 1990. On 45, mini labum, FV izdavačka kuća, 1990.
Beyoop, 1990 On 45, mini labum, FV založba, 1990 Heavy Mentally Retarded, Onomatopoeia, 1993 Strelnikoff & marko Brecelj - Hojladrija Svinjarija... , Nika + Ropot Records, 1994 Bitchcraft, Lara Was a Whore, 1998
Heavy Mentally Retarded, Onomatopoeia, 1993. Strelnikoff & Marko Brecelj - Hojladrija Svinjarija... , Nika + Ropot Records, 1994. Bitchcraft, Lara Was a Whore, 1998.
Strelnikoff
Strelnikov
Robert Pešut (bolje poznan po psevdonimu Magnifico), slovenski pevec zabavne glasbe, * 1. december 1965, Ljubljana.
Роберт Пешут (познатији под уметничким именом Магнифико), словеначки певач и глумац, * 1. децембар 1965, Љубљана.
Je sin matere Belokranjke in srbskega očeta.
Син мајке из Беле Крајине и српског оца.
Njegov dedek je bil srbski vojak na solunski fronti v prvi sv. vojni, omenjenemu je tudi posvetil pesem "pukni zoro" iz svojega albuma "Montevideo, Bog te video" 2013.[2]
Његов деда је био српски војник на Солунском фронту, у првом светском рату, коме је посветио песму "пукни зоро" из албума "Монтевидео, Бог те видео" 2013.[2]
Svojo glasbeno pot je začel s skupino U'redu, s katero je posnel svoj prvi album, Goli (1990).
Његова музичка каријера је почела у групи U'redu, са којом је снимио свој први албум Goli (1990).
Nadaljeval je s solistično kariero in v 12. letih posnel 6 plošč.
Касније је насватио као солиста и за време 12 година снимио 6 албума.
Mnoge njegove skladbe so postale slovenske zimzelene uspešnice, npr. Silvija (s skladbo je sodeloval na prireditvi EMA 1998), Kdo je čefur, 24.000 poljubov, Hir aj kam hir aj go (skladba je postala hit tudi v državah bivše Jugoslavije, v Italiji, odkupila jo je družba Sony records) in drugje.
Много од његових песама су постали словеначки хитови, као на пример Silvija (ЕМА 1998), Kdo je čefur, 24.000 poljubov, Hir aj kam hir aj go (песма је постала хит и у земљама бивше Југославије, па и у Италији, где је песма купљена од стране компаније Сони Рекордс) .
Izbrana diskografija
Изабрани д
Filmska glasbe
Филмска музика
Magnifico je tudi avtor zmagovalne pesmi prireditve EMA 2002 Lahko ti podarim samo ljubezen (ki jo je pela transvestitska skupina Sestre).
Магнифико је такође аутор победничке песме за ЕМА 2002 (словеначка песма за Евровизију) Lahko ti podarim samo ljubezen (коју је певала трансвестиска група Сестре).
Nastopal je v filmih: Stereotip, Kajmak in marmelada, Poker, Porno film in kot glasbenik v srbskem filmu Montevideo, Bog te video!.
Магнифико се је појавио и у филмовима: Стереотип, Кајмак и мармелада, Покер, Порно филм и као музичар у српском филму Монтевидео, Бог те видео!
Izpostavil se je tudi s svojo podporo Zoranu Jankoviću, leta 2011 je bil med vidnejšimi meščani, ki so ga na Magistratu prosili, da kandidira za župana Mestne občine Ljubljana[3]
2011. године подржао је Зорана Јанковића за градоначелника Љуљане. [3]
Magnifico Osnovni podatki Rojstvo Robert Pešut 1. december 1965({{padleft:1965|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1] (51 let) Ljubljana[1] Slogi pop Poklic pevec, tekstopisec, igralec, filmski igralec Glasbila vokal, kitara Leta delovanja 1992 - danes Povezani ustvarjalci U'redu Sestre V.I.S. Diamanti Spletna stran magnifico.si
Магнифико
Stereotip (1997) Prepisani (2010) Montevideo, Bog te video! (2010) Montevideo, Bog te video! (tv serija) (2012)
Стереотип (1997) Преписани (2010) Монтевидео, Бог те видео! (2010) Монтевидео, Бог те видео! (ТВ серија) (2012)
Egejska vojvodina (grško: Δουκάτον Αιγαίου, italijansko: Ducato dell’ Egeopelago), znana tudi kot Arhipelaška vojvodina (grško: Δουκάτον Αρχιπελάγους, italijansko: Ducato dell'arcipelago) in Vojvodina Naxos (po glavnem mestu Naxos), država, ki so jo po četrti križarski vojni ustanovili Benečani na otočju Kikladi v Egejskem morju.
Егејска војводина (грчки: Δουκάτον Αιγαίου, италијански: Ducato dell' Egeopelago), такође познат и као Архипелашка Војводина (грчки: Δουκάτον Αρχιπελάγους, италијански: Ducato dell’ arcipelago) или Војводина Наксос (названо по главном граду Наксос), је држава, настала после четвртог крсташког рата рат од Млетачке републике на острвима Киклада у Егејском мору.
Središče vojvodine sta bila otoka Naxos in Paros.
Средиште војводства је било острво Наксос и Парос.
Italijanske mestne države, predvsem Genova, Pisa in Beneška republika so se zanimale za egejske otoke že dolgo pred četrto križarsko vojno.
Италијански полиси (градови-државе), посебно Ђенова, Пиза и Млетачка Република биле су заинтересоване за острва Егејског мора много раније од почетака четвртог крсташког рата.
V Bizancu so imele svoje trgovske kolonije, italijanski gusarji pa so v 12. stoletju pogosto napadali mesta na grških otokih.
У Византији, где су имали своје трговачке колоније, латински гусари у 12. веку све чешће нападају грчка острва.
Po propadu in delitvi Bizantinskega cesarstva leta 1204, pri kateri so imeli Benečani glavno vlogo, so se beneški interesi v Egejskem morju končno lahko uresničili.
Након распада и поделе Византијског царства 1204. године, у којој је Млетачка Република имали главну улогу, Млеци су коначно решили своје историјске интересе у Егејском мору.
Egejsko vojvodino je leta 1207 ustanovil Marco Sanudo, udeleženec pohoda na Bizanc in nečak bivšega beneškega doža Enrica Dandola, ki je v napadu na Bizanc poveljeval beneškemu ladjevju.
Егејску војводину је основао 1207. Марко Санудо, учесник крсташког похода на Византију и нећак бившег млетачког дужда Енрика Дандола, који је у нападу водио млетачку морнарицу.
Vojvodino je ustanovil brez soglasja latinskega cesarja Henrika Flandrijskega (1206–1216). Pri tem so mu pomagali Marino Dandolo, Andrea in Geremia Ghisi, vladar Evboje Ravano dalle Carceri in vladar Lemnosa Philocalo Navigaioso.
Војводину јеустановио без сагласности латинског краља Хенрика Фландријског (1206–1216) али имао је помоћ од Марина Дандола, Андрее и Ђеремије Гизи, владара Евбоје Равано дале Карчера и владара Лемнозе Филокала Навиђајозе.
V beneškem arzenalu je najel osem galej in se zasidral v pristanišču Potamidides na jugozahodu Naxosa.
У венецијанском Арсеналу је изнајмио осам галеја, које је усидрио у луци Потамидидес, на југо-западу Наксоса.
Kmalu zatem je zavzel večino otoka.
Убрзо након тога заузме већи део острва.
Grški prebivalci so se zbrali v trdnjavi Apalyros v notranjosti otoka in se krepko upirali osvajalcem, vendar so se morali po petih ali šestih tednih obleganja kljub pomoči Genovežanov vdati. Do leta 1210 so Benečani zasedli ves otok.
Грчки становници су се окупили у тврђави Апаљарос, у унутрашњости острва, где су се супротстави млетачким окупаторима. Након пет-шест недеља опсаде морају да се предају, упркос помоћи од стране Ђенове, која је била супарник Млетачкој Републики. До године 1210. млечани заузму цело острво.
Sanudo je zatem osvojil Milos, nato pa še vse ostale otoke v Kikladih in se razglasil za vojvodo Naxosa oziroma Arhipelaga s sedežem v Naxosu.
Санудо настави са освајањем Милоса и Киклада, после чега се разгласи за војводу Наксоса, односно Архипелага, са седиштем у Наксосу.
V Naxosu je obnovil močno trdnjavo, otočje pa razdelil na 56 provinc, ki jih je kot fevde razdelil svojim pristašem.
У граду је обновио јаку тврђаву а оток поделио на 56 феуда, које је поделио присталицама.
Za svojega vazalnega gospoda je izbral cesarja Latinskega cesarstva v Bizancu in ne Beneške republike.
Војводство је имало вазални статус према Латинском царству са седиштем у Цариграду.
Sanudo je vladal svoji vojvodini celih dvajset let (1207–1227).
Санудо је владао Војводству читавих двадесет година (1207–1227). Његови лични поседи били су на острву Парос, Антипарос, Милос, Сифнос, Китнос, Јос, Аморгос, Кимолос, Сикинос, Сирос, Фолегандрос.
V njegovi osebni posesti so bili otoki Paros, Antiparos, Milos, Sifnos, Kithnos, Ios, Amorgos, Kimolos, Sikinos, Siros, in Folegandros.
Егејски војводини су припадала и острва Андрос, који је имао у поседу Енрико Дандоло. Браћама Гизи су припадали Тинос, Миконос, Скирос, Скопелос, Серифос и Кеа. Тира је припала Јакобу Бароцију.
K vojvodini so spadali tudi otoki Andros, ki ga je imel v posesti Enrica Dandolo, Tinos, Mikonos, Skiros, Skopelos, Serifos in Kea, ki so pripadali bratom Ghisi, Thira, ki je pripadala Jacopu Barozzi, Anafi, ki je bil v posesti Leonarda Foscola), Kythira, ki ga je imel Marco Venier) in Antikythira ali Cerigotto, ki je pripadal Jacopu Viaru.
Анафи је био у поседу млетачког генерала Леонардa Фоскола. Китера је припала Марку Вењеру. Антикитера је припадала Јакобу Вјару.
Ustanovitev vojvodine
Стварање Војводства
Zgodovina
Razvoj
Razpadanje Jugoslavije in slovensko-jugoslovanska »carinska vojna«
Raspadanje Jugoslavije
Jugoslovanska carinska služba je od leta 1944 naprej skrbela za pobiranje carin, carinski nadzor in preprečevanje tihotapstva.
Jugoslovenska carinska služba je od 1944. g. nadležna za ubiranje carina, carinski nadzor i prevenciju krijumčarenja.
Sprva je delovala manj strokovno, v drugi polovici svojega obstoja pa se je naglo razvijala v moderno carinsko upravo.
Isprva je delovala manje stručno, u drugoj polovine svog postojanja se brzo razvijala u modernu carinsku upravu.
Od leta se je imenovala Zvezna carinska uprava (hrvaško in srbsko: Savezna uprava carina).
Kasnije je dobila naziv Savezna uprava carina).
Carinska služba v socialistični Jugoslaviji je nastala dne 15. novembra 1944, ko je bil z v okviru državnega poverjeništva za finance z odlokom NKOJ ustanovljen Oddelek carin.[2][3] Ta dan je kasneje postal tudi uradni praznik jugoslovanske carinske službe.[2]
Carinska služba u Socijalističkoj Jugoslaviji je nastala dana 15. novembra 1944, kad je u okviru Državnog sekretarijata za finansije dekretom NKOJ osnovan Odsek carina.[2][3] Taj dan je kasnije postao službeni praznik jugoslovenske carinske službe.[2]
V zgodovini carinske službe ločujemo dve veliki časovni obdobji.
U razvoju carinske službe razlikujemo dva vremenska razdoblja.
V obdobju med 1944 do 1994 je bilo značilno, da si je državna oblast pridržala popoln monopol in nadzor nad odločanjem o carinskih postopkih: [2]
U razdoblju između 1944. do 1964. je bilo tipično, da je državna vlast zadržala potpun monopol i nadzor nad odlučivanjem o carinskim procedurama:[2]
[5] Zanemarjanje carinske službe se je poznalo tudi pri slabšanju njene izobrazbene strukture. V zaključnem delu tega obdobja je nadzor oblasti pričel popuščati. Leta 1952 je bila sprejeta carinska tarifa, pri čemer je bilo obračunavanje dajatev predvideno po posebnem sistemu koeficientov, tako, da so se dajatve izračunale na osnovi razlike v cenah.[6] Značilna uporaba uvoznih in izvoznih koeficientov v obdobju med 1952 in 1964 je imela za posledico, da je vloga carinjenja blaga pridobila večji pomen.[7] Zaradi tega se je pojavila potreba po več predpisih, ki bi urejali carinski sistem.[7] Obenem se je Jugoslavija s sprejemanjem mednarodnih konvencij pričela vključevati v mednarodno gospodarstvo.[6] Vse to je imelo za posledico postopno opuščanje planskega nadzora države.[6] Jugoslavija je leta 1963 pristopila k sporazumu GATT, ki je predvidel postopno nižanje carin, sistem koeficientov pa se je pričel postopoma zamenjevati s stopnjami po carinski tarifi.[6]
Država je nastojala promeniti propise Kraljevine Jugoslavije jer je sa nepoverenjem gledala na stare carinske propise.[4] U početnim godinama dejstvovanja posebnu teškoću je predstavljalo nedostatgak potpunih propisa - sve usmerenja su dolazila »od gore«, jer su organi NKOJ odlučivali šta sme koja firma uvoziti i koliko uvoznih dažbina mora platiti, tako, da je carinska služba imala težak zadatak evidentiranja robe i nadziranja nad takvom robom.[5] Usprkos tome u tom razdoblju se već pojavio prvi socijalistički carinski zakon, koji je definisao ovlašćenja carinske službe, čime je carinska služba ograničena na nadzornu funkciju i na funkciju evidentiranja robe.[5] Godine 1952. g. je usvojena carinska tarifa, pri čemu je bilo obračunavanje dažbina previđeno po specijalnom sistemu koeficienata, tako, da su dažbine izračunavane na osnovi razlike u cenama.[6] Tipična upotreba uvoznih i izvoznih koeficienata u razdoblju među 1952 i 1964 je imati za posledicu, da je uloga carinjenja robe imala veći smisao.[7] Zbog toga se pojavila potreba za više propisa, koji bi uređivali carinski sistem.[7] Jugoslavija se takođe sa prihvatanjem međunarodnih konvencija počela uključivati u međunarodnu privredu.[6] Sve to je imalo za posledicu postepeno popuštanje planskoga nadzora države.[6] Jugoslavija je 1963. g. pristupila sporazumu GATT, koji je predvideo postepeno snižanje carina, sistem koeficienata pa je se počelo postepeno zamenjevati sa procentima prema carinskoj tarifi.[6]
Drugo časovno obdobje razvoja jugoslovanske carinske službe se je pričelo leta 1965. Tega leta je bil sprejet Zakon carinski tarifi,[7] ki je poudaril pomen carinskega dela pri carinjenju blaga, obenem pa je že od leta 1960 naraščala tudi proizvodnja in posledično se je krepil blagovni promet s tujino- vse to je zelo hitro povečevalo pomen carinske službe.[8] V drugem obdobju se je naglo zgradila carinska mreža v večjih industrijskih središčih, izboljšala se je kadrovska struktura, od leta 1967 pa je služba z imenom Zvezna carinska uprava delovala kot samostojna služba, ki je bila podrejena zgolj Zveznemu izvršnemu svetu.[8] Leta 1973 je bil sprejet povsem moderen carinski zakon, ki je podrobno opredeljeval posamezne carinske postopke,[7] vseboval pa je tudi številne poenostavitve postopkov.[9] Če so neposredno po vojni pri uvozu blaga prevladovali kava, obutev, obleke, pralni praški in podobno, so se v obdobju po letu 1965 že pojavljali najrazličnejši artikli, npr. razni kmetijski stroji.[10] Leta 1984 je bilo v Sloveniji vloženih 470.394 uvoznih carinskih deklaracij in ocarinjenih 1.151.567 vrst blaga, vloženih 387.478 izvoznih carinskih deklaracij in ocarinjenih 548.137 vrst izvoznega blaga.[11] Izreden razvoj je doživelo carinsko tarifiranje, že okrog leta 1970 pa je prišlo do začetnega uvajanja informatizacije.[12]
Drugo vremensko razdoblje razvijanja jugoslovenske carinske službe je počelo 1965.g. Te godine je usvojen Zakon o carinskoj tarifi, koji je pojasnio smisao pri carinjenja robe, takođe je već od 1960. g. počela rasti domaća proizvodnja i posledično jačati robni promet sa inostranstvom - sve to je jako brzo povećavalo smisao carinske službe.[7][8] U drugom razdoblju je brzo postavljena carinska mreža u većim industrijskim centrima, poboljšana je kadrovska struktura, od 1967. g. carina je pod imenom Savezna uprava carina počela delovati kao samostalna služba, koji je bila direktno podredjena Saveznom izvršnom veću.[8] Leta 1973 je usvojen potpuno moderan carinski zakon, koji je podrobno regulisao pojedine carinske procedure, sadržao je takođe brojna pojednostavljenja procedura. Ako su neposredno po ratu pri uvozu robe prevladavati kafa, obuća, odeća, kozmetika i slično, u razdoblju posle 1965. g. već su se pojavlli najrazličitiji artikli, npr. razni poljoprivredni uređaji.[7][9][10] Vanredni razvoj je doživelo carinsku tarifiranje, već oko 1970. pa je došlo do početnog uvodjenja kompjuterizacije.[12]
Ženska uniforma leta 1962
Ženska uniforma 1962. g.
Carinska služba je v prvih letih opravljala zgolj nalogo evidentiranja blaga in nadzora nad uvozom in izvozom blaga in torej ni bila carinska služba v pravem pomenu besede, kasneje pa je z razvojem carinskega tarifiranja prevzela tudi klasično nalogo carinskih služb: pobiranje carin oziroma carinjenje blaga.[8]
Carinskog služba je u prvim godinama postojanja imala zadatak evidentiranja robe i nadzora nad uvozom i izvozom robe i dakle nije bila carinska služba u pravom smislu reči, kasnije pa je sa razvijanjem carinskog tarifiranja preuzeli klasični zadatak carinskih službi: ubiranje carina odnosno carinjenje robe.[8]
Carinska uprava je na vrhu v začetnem obdobju doživljala številne spremembe: od 1947 do 1951 je delovala v sklopu Ministrstva za zunanjo trgovino, od 1951 do 1952 v sklopu Ministrstva za finance, od 1952 do 1953 v sklopu Gospodarskega sveta FLRJ, od 1956 do 1967 pod Državnim sekreatriatom za finance, nato pa je bila kot samostojna Zvezna carinska uprava podrejena neposredno Zveznemu izvršnemu svetu.[2]
Carinskog uprava je u početnom razdoblju doživljavala brojne promene: od 1947. g. do 1951. g. je delovala u sklopu Ministarstva za spoljnuu trgovinu, od 1951. g. do 1952. g. u sklopu Ministarstva za finanije, od 1952. g. do 1953. g, u sklopu Privredne komore FNRJ, od 1956. g. do 1967. g. pod Državnim sekretariatom za finansije, zatim je bila samostalna Savezna uprava carina podređena neposredno Saveznom izvršenom veću.[2]
Za carinska opravila so bile že od vsega začetka obstoja carinske službe v času jugoslovanskega socializma zadolžene posamezne carinarnice.[2] V začetnem obdobju je bilo na Slovenskem pet carinarnic: Dravograd, Jesenice, Ljubljana, Maribor in Rakek, saj carinskega dela ni bilo veliko in je majhno število carinarnic zadoščalo.[2] Med 1945 in 1947 je na višji stopnji delovalo tudi 8 carinskih inšpektoratov, pri čemer je v Sloveniji deloval inšpektorat v Ljubljani, nato pa so naloge inšpektoratov v velikem delu prešle na carinarnice.[2][13] Vse slovenske carinarnice so ostale v predvojnem številu in z istimi carinskimi izpostavami. [13]
Za carinske zadatke su bile već od svoga početka postojanja carinske službe u vremenu jugoslovenskog socijalizma zadužene individualne carinarnice.[2]