Fasáda muzea
Pročelje muzeja in dogajanje na zunanjih površinah
Slovinské etnografické muzeum je hlavním národopisným slovinským muzeem.
Slovenski etnografski muzej je osrednji slovenski muzej na področju etnografije.
První sbírky vznikly v rámci národopisného oddělení muzea Kranjski deželni muzej a v roce 1888, kdy byla sbírka poprvé představena veřejnosti, obsahovala pouze skromnou slovinskou část a větší část byla neevropská část byla věnována misionářům Frideriku Baragovi , Ignaciji Knobleharovi , Franci Pircovi a námořníkovi Janezi Čebuljovi.a námořníci .
Prve zbirke so nastale že v okviru narodopisnega oddelka Kranjskega deželnega muzeja in so leta 1888, ko je bila zbirka prvič predstavljena javnosti, obsegale le skromen slovenski del, obsežnejši pa je bil neevropski del, za katerega so darovali predmete misijonarji Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Franc Pirc, Janez Čebulj in pomorščaki.
Vznik nezávislého etnografického muzea byl spojen se založením Národopisného ústavu v budově Národního muzea v roce 1921.
Zametek samostojnega etnografskega muzeja je bila ustanovitev Etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta 1921.
Ředitelem ústavu a poté ředitelem Královského etnografického muzea, který vznikl v roce 1923 oddělením se od Slovinského národního muzea, byl Niko Županič. První kurátor od roku 1924 byl Stanko Vurnik.
Upravnik inštituta in nato ravnatelj Kraljevega etnografskega muzeja, ki je nastal leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja Slovenije, je bil Niko Županič, prvi kustos od leta 1924 Stanko Vurnik.
V roce 1941 bylo muzeum přejmenováno na Etnografické muzeum.
Leta 1941 se je muzej preimenoval v Etnografski muzej.
Po válce systematicky studovalo a dokumentovalo materiály o lidové kultuře a životě Slovinců ve venkovských oblastech.
Po vojni so terenske ekipe sistematično preučevale in dokumentirale gradivo o ljudski kulturi in življenju Slovencev na podeželju.
V roce 1964 bylo muzeum naposledy přejmenováno na Slovinské etnografické muzeum.
Leta 1964 se je muzej še zadnjič preimenoval v Slovenski etnografski muzej.
Vzhledem k nedostatku stálých výstavních prostor bylo hlavním zaměřením muzea příprava příležitostných tematických výstav.
Zaradi pomanjkanja prostorov za stalno razstavo je bila temeljna usmeritev muzeja pripravljanje občasnih tematskih razstav.
Jednotlivé sbírky byly vystaveny na zámcích v okolí Lublaně.
Posamezne zbirke so bile razstavljene v gradovih v okolici Ljubljane.
V roce 1997 se po mnoha letech úsilí o vlastní prostory muzeum přestěhovalo do kasáren bývalé jugoslávské armády na Metelkově ulici .
Leta 1997 se je po dolgoletnih prizadevanjih za lastne prostore preselil v nekdanjo vojašnico JLA na Metelkovi ulici.
V roce 2004 muzeum získalo nový výstavní dům a také nově upravený venkovní muzejní prostor.
Leta 2004 je muzej pridobil novo razstavno hišo in tudi preurejen zunanji muzejski prostor.
Rekonstrukce navrhla architektonická kancelář Groleger Arhitekti. Odkazy
Obnovo so zasnovali v biroju Groleger Arhitekti.
Související stránky
Glej tudi
Etnologie
seznam muzejev v Sloveniji Etnologija Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine
Isabella Colbran (2. února 1785, Madrid, Španělsko, 7. října 1845, Castenaso poblíž Boloně, Itálie) byla španělská operní pěvkyně, sopránistka.
Isabella Colbran, španska operna pevka, sopranistka, * 2. februar 1785, Madrid, Španija, † 7. oktober 1845, Castenaso pri Bologni, Italija.
Isabella Colbran byla jednou z nejvýznamnějších zpěvaček své doby.
Isabella Colbran je bila ena najpomembnejših pevk svojega časa.
Proslavila se v divadle San Carlo v Neapoli, kde zapůsobila na samotného krále a kde se také seznámila s operním skladatelem Giocchinem Rossinim.
Uveljavila se je z nastopi v neapeljskem gledališču San Carlo, kjer je navdušila samega kralja in kjer se je srečala z Rossinijem.
Napsal jí mnoho operních rolí, ve kterých zazářila:
Ta je zanjo napisal veliko opernih vlog, v katerih je blestela:
Alžběta (Alžběta, královna anglická) Desdemona (Othello) Armida (Armida) Zoraide (Ricciardo a Zoraide) Ermione (Ermione) Elena (Jezerní paní) Anna (Mohamed II.) Zelmira (Zelmira) Semiramis (Semiramis)
Elizabeta(Elizabeta, angleška kraljica) Desdemona (Otello) Armida (Armida) Zoraide (Ricciardo in Zoraida) Ermione (Ermione) Elena (Gospa z jezera) Anna (Maometto II) Zelmira (Zelmira) Semiramida (Semiramida)
Práce se skladatelem přerostla v lásku.
Sodelovanje s skladateljem je preraslo v ljubezen.
V roce 1822 se vzali a po 15 letech manželství se rozvedli.
Tako sta se leta 1822 poročila, po 15-letih zakona pa sta se razšla.
Přesto jí věnoval pozornost až do její smrti.
Kljub temu ji je posvečal pozornost do njene smrti.
Fran Vesel byl slovinský fotograf (20. prosince 1884, Lublaň, † 7. března 1944, Lublaň) .
Fran Vesel, slovenski fotograf, * 20. december 1884, Ljubljana, † 7. marec 1944, Ljubljana.
Portrét ženy v národním kroji
Ženski portret v narodni noši
Po maturitě odešel do obchodní školy a pracoval v obchodě svého otce.
Vesel je po prvem razredu gimnazije obiskoval trgovsko šolo in sprva delal v očetovi trgovini.
Od roku 1912 do roku 1923 pracoval v kanceláři jako úředník v Lublani.
Med letoma 1912 in 1923 je delal pri Uradu za zgradbo hudournikov v Ljubljani.
Od roku 1917 až do konce první světové války v Judenbergu působil jako črnovojnik beze zbraně.
Od leta 1917 do konca prve svetovne vojne je v Judenbergu služil kot črnovojnik brez orožja.
Po otcově smrti se přestěhoval do domu na ulici Komenski, kde bydlel jako pronajímatel .
Po smrti očeta se je preselil v hišo na Komenskega ulici, kjer je kot stanodajalec živel od najemnine.
Zemřel po dlouhé nemoci v roce 1944 .
Umrl je leta 1944 po daljši bolezni.
Jeho strýc malíř Ferdo Vesel v něm probudil zájem o fotografii a Fran začal sbírat slovinské kulturní dokumenty, reprodukce uměleckých děl, článků a fotografií.
Stric Ferdo Vesel ga je navdušil za fotografijo, začel je tudi zbirati slovenske kulturne dokumente, reprodukcije likovnih del, članke in fotografije.
Fotografoval jako šestnáctiletý student na první slovinské výstavě umění v Lublani v roce 1900.
Fotografirati je začel kot 16-letni dijak na Prvi slovenski umetniški razstavi v ljubljanskem Mestnem domu leta 1900.
S přáteli se spojil se členy slovinské moderny, zejména s básníkem Otonem Župančičem a spisovatelem Ivanem Cankarem, kteří jej také několikrát ve svých dílech zmínili.
Prijateljeval je s člani Slovenske moderne, predvsem Otonom Župančičem in Ivanom Cankarjem, ki ju je tudi večkrat portretiral.
Zejména se zajímal o dokumentární stránku fotografie a kromě řady portrétů lidí v ateliérech portrétoval také řadu umělců, stejně jako řadu portrétů ve slovinských lidových krojích a krajinářské fotografie.
Zanimala ga je predvsem dokumentarna plat fotografije, tako je poleg serije portretov umetnikov v ateljejih posnel tudi serijo umetnikov na mrtvaškem odru, pa tudi seriji portretov v slovenski narodni noši in krajinskih fotografij.
Ve své závěti odkázal celou svou sbírku slovinskému národu.
V oporoki je zapustil celotno svojo zbirko slovenskemu narodu.
Fran Krašovec (25. listopadu 1892, Lublaň - 15. ledna 1969, Lublaň ) byl slovinský fotograf.
Fran Krašovec, slovenski fotograf, * 25. november 1892, Ljubljana, † 15. januar 1969, Ljubljana.
Krašovec spojil velkou část svých fotografií do cyklu Štirje letne časi (Čtvero ročních období), ve kterém ukazuje Ljubljanu a její okolí během léta, podzimu, zimy a jara poválečných padesátých let .
Krašovec je združil velik del svojih fotografij v cikel Štirje letne časi, v katerem prikazuje Ljubljano z okolico v času poletja, jeseni, zime in pomladi v povojnih petdesetih letih.
Za svou práci získal několik ocenění a publikoval fotografie v dobových periodikách ( Mladika, Jutro, Življenje in svet ).
Za svoja dela je prejel več nagrad ter fotografije objavljal v tedanjem periodičnem tisku (Mladika, Jutro, Življenje in svet).
Motivy jeho fotografií jsou příroda i člověk a předměty každodenní potřeby.
Motivi njegovih fotografij so tako narava, kot tudi človek in vsakdanji objekti.
Kurátorka
Kuratorstvo
Jasna Klančišar [jásna klančíšar], slovinská fotografka, profesorka, kurátorka a aktivistka LGBT (* 8. ledna 1973, Lublaň, Slovinsko).
Jasna Klančišar [jásna klančíšar], slovenska fotografinja, profesorica, kuratorka in LGBT aktivistka, * 8. januar 1973, Ljubljana, Slovenija.
Navštěvovala Střední školu designu a fotografie v Lublani, obor fotografie (1987-1991).
Obiskovala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografija (1987-1991).
V roce 1999 se přihlásila na Akademii výtvarných umění FAMU v Praze (Akademie múzických umění v Praze, Filmová a televizní fakulta), kde absolvovala v roce 2002 a získala magisterský titul v roce 2004. Během studií předváděla různé fotografické práce a pořádala četné výstavy ve Slovinsku i v zahraničí.
Leta 1999 se je vpisala na Akademijo lepih umetnosti FAMU v Pragi (Akademie múzických umění v Praze, Filmová a televizní fakulta), kjer je diplomirala leta 2002 in magistrirala leta 2004.V času študija je opravljala različna fotografska dela in imela številne razstave, tako v Sloveniji kot v tujini.
Přednáší fotografii na Akademii výtvarných umění AVA, [1] Střední odborné škole Sežana [2] a GEA College CVŠ.
Je predavateljica fotografije na Akademiji za vizualne umetnosti A.V.A.,[6] Višji strokovni šoli Sežana[4] in GEA College CVŠ.
V současné době je držitelkou akademického titulu odborná asistentka .
Trenutno nosi akademski naziv docentke.
Manca Juvan (Hessabi , * 20. června 1981, Trbovlje) jeslovinská reportážní fotografka. Životopis
Manca Juvan (Hessabi) slovenska reportažna fotografinja, * 20. junij 1981, Trbovlje.
Manca Juvan pracovala jako nezávislá reportážní fotografka v Afghánistánu, Venezuele, Íránu, Thajsku a v dalších zemích.
Manca Juvan je kot neodvisna reportažna fotografinja delala v Afganistanu, Venezueli, Iranu, na Tajskem in drugod.
V letech 2005 a 2006 získala za svoji práci ocenění od Slovinské novinářské asociace, třikrát za sebou - od roku 2006 do roku 2008 - zvítězila v soutěži Fotografie roku a v roce 2008 byla nominována na spolupráci s World Press Photo.
Leta 2005 in 2006 je za svoje delo dobila pohvali Društva novinarjev Slovenije, trikrat zapored - od leta 2006 do 2008 - zmagala na natečaju za Fotografijo leta ter bila leta 2008 nominirana za sodelovanje z World Press Photo.
V roce 2011 získala stipendium od nadace New York Foundation.
Leta 2011 ji dobila štipendijo fundacije iz New Yorka.
Její výstava Afghánistán: Neobvyklé životy byla také instalována v roce 2010 v xxxxxxxxxxxxxxxxxModern Gallery v Lublani. [1] a publikována ve fotografické monografii. [2]
Njena razstava Afganistan: neobičajna življenja je bila leta 2010 postavljena tudi v Moderni galeriji v Ljubljani.[2] in izšla v fotomonografiji.[3]