U augustu 1998. započeta je proizvodnja u novoj kompaniji.
Avgusta 1998 se je začela proizvodnja v novi družbi.
U njoj Volkswagen ima 58% udjela, a 42% vlasništva pripada slovenskom automobilskom dobavljaču Prevent.
V njem ima Volkswagen 58% delnic, 42% lastništva pa pripada slovenskemu avtomobilskemu dobavitelju Preventu.
Volkswagen Sarajevo d.o.o. proizvodila je automobile marke Volkswagen, Audi i Škoda, u to vrijeme oko 3500 vozila godišnje s oko 300 zaposlenih.
Volkswagen Sarajevo d.o.o. proizvedla je avtomobile blagovnih znamk Volkswagen, Audi in Škoda, takrat okoli 3500 vozil na leto s približno 300 zaposlenimi. Proizvodnja avtomobilov je bila prekinjena konec leta 2008.
Proizvodnja automobila je prekinuta krajem 2008. godine.[1] Od tada, još uvijek se prave dijelovi za druga postrojenja iz VW grupe.
[1] Od takrat se še vedno izdelujejo deli za druge tovarne iz skupine VW. Sredi leta 2009 se je začela proizvodnja električnega vozila EcoCarrier, ki se uporablja predvsem za letališča in skupna območja [2].
Sredinom 2009. godine je počela proizvodnja električnog kamiona EcoCarrier, koji je uglavnom za upotrebu na aerodromima i u komunalnoj oblasti.[2] Proizvodnju vozila je naručila kompanija EcoCraft Automotive GmbH.
Izdelavo vozila je naročil EcoCraft Automotive GmbH. V začetku leta 2006 se je družba začela s proizvodnjo sestavnih delov za spodnji avtomobilski stroj (rokavi, pesta, prirobnice, zobni venci itd.), Ki danes predstavljajo glavno in primarno proizvodnjo v tej tovarni. Proizvedeni deli so razporejeni po vsem VW koncernu (VW, Škoda, Seat, Porsche, Bentley).
Početkom 2006. kompanija kreće s proizvodnjom komponenti za donji stroj automobila (rukavci, glavčine točka, prirubnice, ozubljeni vijenci i dr.), što danas predstavlja glavnu i primarnu proizvodnju u ovoj fabrici.
Na začetku leta 2006. podjetje se začne s proizvodnjo sestavnih delov za podvozje avtomobila (tokov potrditev tega, da, glavčine točke, prirubnice, ozubljeni venci itd.), kaj danes je glavni in primarni proizvodnji, v tej tovarni.
Proizvedeni dijelovi se distribuiraju po cijelom VW koncernu (VW, Škoda, Seat, Porsche, Bentley).
Izdelani deli so porazdeljene po vsej VW koncernu (VW, Skoda, Seat, Porsche, Bentley).
Volkswagen Sarajevo d.o.o. (ranije TAS) proizvođač je automobila sa sjedištem u naselju Vogošća, sjevernom predgrađu Sarajeva.
Volkswagen Sarajevo d.o.o. je proizvajalec avtomobilov s sedežem v Vogošci, severnem predmestju v Sarajevu. Predhodno se je imenoval TAS kar stoji za Tovarna Avtomobilov Sarajevo oziroma Tvornica Avtomobila Sarajevo.
Veći dio je u posjedu koncerna Volkswagen AG.
Večina je v lasti družbe Volkswagen AG.
Kompanija je nasljednik Tvornice Automobila Sarajevo koja je radila u periodu 1972-1992. i u kojoj je Volkswagen imao 49% udjela.
Družba je naslednica Sarajevske tovarne avtomobilov, ki je delovala v obdobju 1972-1992. in v katerem je Volkswagen posedoval 49% deleža.
U postrojenjima se uglavnom proizvode dijelovi za automobile.
Avtomobilski deli se v glavnem proizvajajo v rastlinah.
Postojeća proizvodnja vozila između 1998. i 2008. godine bila je zaustavljena zbog postojanja carina između EU i Bosne i Hercegovine.
Obstoječa proizvodnja vozil med letoma 1998 in 2008 je bila ustavljena zaradi obstoja carine med EU in Bosno in Hercegovino.
Od 2009. godine, električni kamionet se proizvodi u fabrici.
Od leta 2009 je v tovarni proizveden električni tovornjak.
Od 2010. godine, Volkswagen Sarajevo je fabrika komponenti šasije.
Od leta 2010 je Volkswagen Sarajevo tovarna sestavnih delov šasije.
Rahmija Kadenic, bosanskohercegovački general, * 2. juni 1920, umro 2000.
Rahmija Kadenić, bosansko-hercegoski general, * 2. junij 1920, † 2000
Nakon rata završio je Višu partijsku školu Đuro Đaković, Višu vojnu akademiju i Vojnu školu JNA ; između ostalog je bio predavač na akademiji.
Po vojni je končal Višjo partijsko šolo Đuro Đaković, VVA JLA in Vojno šolo JLA; med drugim je potem bil predavatelj na VVA JLA.
Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978., svezak 4, str.
Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 4, str.
Ustav Bosne i Hercegovine je najviši pravno-politički dokument ove države.
Ustava Bosne in Hercegovine je najvišji pravni in politični dokument te države .
Trenutni ustav je donesen kao aneks 4 Dejtonskog mirovnog sporazuma potpisanog 14. decembra 1995. godine u Parizu.
Veljavna ustava je bila sprejeta kot priloga 4 k Daytonskemu mirovnemu sporazumu, podpisanemu 14. decembra 1995 v Parizu.
Taj sporazum je potpisan od strane tri predsjednika država učesnica u ratu u Bosni i Hercegovini - Alije Izetbegovića, Franje Tuđmana i Slobodana Miloševića.
Sporazum so podpisali trije predsedniki držav sodelujočih v vojni v Bosni in Hercegovini - Alija Izetbegović, Franjo Tuđman in Slobodan Milošević .
Sporazum je podrazumijevao okončanje sukoba, te donošenje novog ustava Bosne i Hercegovine.
Sporazum je pomenil končanje spora in sprejetje nove ustave za Bosno in Hercegovino.
Najstariji pravni dokument koji svjedoči o postojanju Bosanske države je Povelja Kulina bana iz 1189. godine. Iako se radilo o povelji koja je regulisala ekonomske odnose između Dubrovačke republike i Bosanske banovine, ipak potvrđuje suverenost i nezavisnost Bosne. Pretpostavlja se da je postojao dokument koji je regulisao granice, nadležnosti i odnose unutar države tj. neka vrsta ustava.
Bosna in Hercegovina je obstajala kot samostojna samoupravna enota še pred 12. stoletjem .
Nakon krunisanja Tvrtka I Kotromanića, donesena je povelja 1381. godine koja se može smatrati nekom vrstom ustava Bosanskog kraljevstva.
Po kronanju Tvrtka I Kotromanića je bila leta 1381 izdana listina. kar lahko štejemo za nekakšno ustavo Bosanskega kraljestva.
Ustav Bosne i Hercegovine se sastoji od 12 članova, dva aneksa i jednog amandmana.
Ustava Bosne in Hercegovine je sestavljena iz 12 členov, dveh prilog in ene amendmaja.
U nastavku je dat kratki prikaz strukture Ustava i stvari koje ustav definiše.
Posebnost te ustave je, da sicer povsem običajno sestavino ustave, torej katalog pravic in svoboščin, niso popisane kot samostojni del ustave. Ustava to popolni s sklicevanjem na Evropsko konvencijo človekovih pravic in se zavezuje mednarodnemu pravu
Valerijan Žujo (2. juli 1948. godine) je književnik, istraživač historije Sarajeva i leksikograf.
Valerjian Žujo (2. julij 1948) je pisatelj, raziskovalec sarajevske zgodovine in leksikograf.
Bio je sekretar predsjedništva Udruženja književnika Bosne i Hercegovine (1981-1985) i urednik u Radioteleviziji Bosne i Hercegovine.
Bil je sekretar predsedstva Društva pisateljev Bosne in Hercegovine (1981–1985) in urednik pri Radioteleviziji Bosne in Hercegovine.
Od 1996. djeluje kao profesionalni pisac.
Od leta 1996 deluje kot profesionalni pisatelj.
Poezija
Valerian
"Antologija jugoslovenske poezije", NEA EПOXH, Nikozija, 1980.; "Izbor bosanskohercegovačke poezije",REVUE SVETOVEJ LITERATURY, Bratislava, 2005.; "Antologija jugoslovenske ljubavne poezije, Bagdala, Kruševac; "Antologija bosanskohercegovačke poezije za djecu", Veselin Masleša, Sarajevo; "Bez akorda-antologija stihova u jugoslovenskoj zabavnoj muzici", Radiša Dragićević, 2010.; "Izboru poezije medijevalnom Bosnom", Izraz, Sarajevo,1978.); "Sarajevo gdje je nekad bilo-Književna biografija grada",Buybook i Feral Tribune, 2005.,
1980; 2005; Kruševac; Sarajevo; 2010; );
Anton (Tone) Bitenc (6. januar 1920 – 14. juni 1977) bio je slovenski arhitekta i profesor na fakultetu za arhitekturu u Ljubljani.
Anton (Tone) Bitenc, slovenski arhitekt, * 6. januarja 1920, Šentvid pri Ljubljani, † 14. junij 1977, Ljubljana.
Život i radovi
Življenje in delo
Diplomirao je 1947. godine na Tehničkom fakultetu u Ljubljani u razredu profesora Plečnika. Bio je njegov posljednji pomoćnik, a od 1967. docent i kasnije profesor arhitektonskog crtanja i kompozicije na Fakultetu za arhitekturu u Ljubljani .
Diplomiral je leta 1947 na ljubljanski Tehniški fakulteti v razredu profesorja Plečnika in bil njegov zadnji asistent ter od 1967 docent in kasneje profesor za arhitekturno risanje in kompozicijo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
U osmišljavanju arhitekture, posebno spomenika narodnooslobodilačke borbe, polazio je od Plečnikovih motiva (Spomenik poginulim u Dragi, spomenici Narodnooslobodilačkog rata u Mednu, Orehovici, Šentvidu pri Ljubljani i drugim mjestima).
V oblikovanju arhitekture, zlasti spomenikov narodnoosvobodilne borbe, je izhajal iz Plečnikove motivike (Spomenik padlim v Dragi, spomeniki NOB v Mednem, Orehovici, Šentvidu pri Ljubljani, in drugih krajih). Uveljavil se je z obnovo kulturnih spomenikov: blejskega gradu in cerkve Marijinega rojstva na blejskem Otoku, za kar je leta 1973 prejel Plečnikovo nagrado.
Nametnuo se restauracijom kulturnih spomenika: Blejskog dvorca i crkve Marijinog rođenja na ostrvu Bled, za šta je 1973. dobio Plečnikovo priznanje.
Svojska je bila ureditev Festivalne dvorane v lupini nekdanje semeniške kapele Baragovega semenišča leta 1956.
Njegovi kasniji restauratorski projekti uključuju uređenje manastirskog kompleksa Ursuline u sklopu izgradnje Trga revolucije u Ljubljani, uključujući ulaz na Kongresni trg (1966-1975), obnovu dvorca Zemono u Vipavskoj dolini i obnovu gledališta Križanke u Ljubljani.
Od njegovih poznejših obnovitvenih projektov izstopa ureditev kompleksa uršulinskega samostana v okviru gradnje Trga revolucije v Ljubljani, vključno s podhodom do Kongresnega trga (1966-1975), prenova dvorca Zemono v Vipavski dolini, dokončanje prenove Križank v Ljubljani v letno gledališče.
Za to su mu postavljeno spomen-poprsje na ulazu.
Za to so mu v arkadah ob vhodu postavili spominsko poprsje.
Nakon Plečnika bio je najvažniji arhitekta novih crkvi u drugoj polovici 20. stoljeća: (Dražgoše, Idrija, Koseze, Poljane nad Škofjo Loko).
Za Plečnikom je bil najpomembnejši načrtovalec novih cerkva v drugi polovici 20. stoletja: (Dražgoše, Idrija, Koseze v Ljubljani, Poljane nad Škofjo Loko).
Također je učestvovao u preuređivanju nekoliko starijih crkvi, posebno u uređenju oltara ili krstionica, između ostalog i u ljubljanskoj katedrali.
Sodeloval je tudi pri preureditvi več starejših cerkva, zlasti pri urejanju oltarjev ali krstilnic. med drugim tudi pri ljubljanski stolnici.
Opremio je nekoliko knjiga, među kojima Finžgarove i Preglove izabrane spise. .[1]
Opremil je več knjig, med drugimi Finžgarjeve in Pregljeve izbrane spise.[1]
Izvori
Viri in opombe
Spomenik poginulim u narodnooslobodilačkom ratu u Šentvidu spomenik je posvećen poginulima tokom narodnooslobodilačke borbe. Nalazi se između Celovške ceste i Peršinove ulice u Šentvidu iznad Ljubljane . je u spomen parku između Celovške ceste i Peršinove uuce na Šetvidu iznad Ljubljane .
Spomenik padlim v NOB v Šentvidu je spomenik, posvečen padlim med narodnoosvobodilno borbo, delom druge svetovne vojne; nahaja se v spominskem parku med Celovško cesto in Peršinovo ulico v Šetvidu nad Ljubljano.
Spomenik iz 1949. godine, smješten u memorijalnom parku, sastoji se od kamenog obeliska, djelo Antona Bitenca, koji ima rezbarenu posvetu i dvije kamene ploče s imenima poginulih mještana, te bronzani kip Pobjede, djelo Božidarja Pengova . [1]
Spomenik iz leta 1949, ki se nahaja v spominskem parku, je sestavljen iz kamnitega obeliska, delo Antona Bitenca, ki ima vklesano posvetilo ter dve kamniti plošči z imeni padlih domačinov ter iz bronastega kipa Zmage, delo Božidarja (Boža) Pengova.[2]
Spomenik je 2003. proglašen kulturnom baštinom lokalnog značaja. [1]
Spomenik je bil leta 2003 razglašen za kulturno dediščino lokalnega pomena.[1]
Zbog širenja Celovške ceste i izgradnje tunela Šentviš, 2007. godine čitav park, zajedno s spomenikom, premješten je južnije od prvobitne lokacije. Pri tome su zadržali orginalni dizajn. [1]
Zaradi širitve Celovške ceste in gradnje Šentviškega predora je bil leta 2007 celoten park, skupaj s spomenikom, prestavljen bolj južno od izvirne lokacije; pri tem so ohranili zasnovo prvotne postavitve.[3]
Reference
Viri in opombe
Spomenik u Orehovici, spomenik je posvećen civilnim žrtavama koje je u noći između 17. i 18. maja 1944. godine njemačka vojska žive spalila u njihovim kućama.
Spomenik v Orehovici je posvečen petnajstim civilnim žrtvam, ki jih je nemška vojska v noči med 17. in 18. majem 1944 žive zažgala v njihovih domačijah.
Spomenik se nalazi u selu Orehovica, sjeverno od Izlaka .
Spomenik se nahaja v vasi Orehovica, severno od Izlak.
Dizajnirao ga je 1956. godine arhitekt Anton Bitenc, a sastoji se od rekonstruiranih ostataka izgorjelih kuća i skulpture hrasta.
Urejen je bil leta 1956 po zasnovi arhitekta Toneta Bitenca, sestoji pa iz rekonstruiranih ostankov požganih hiš ter hrastove skulpture.
Svake godine, na godišnjicu paljenja Orehovice, se kod spomenika održava komemorativna svečanost.
Vsakoletno ob obletnici požiga Orehovice, ki je hkrati krajevni praznik Izlak, ob spomeniku poteka komemorativna slovestnost.